[ Pobierz całość w formacie PDF ]
veã ko deset let in s ponosom smem reãi, da poleg raz-
mer ne brez sijajnega uspeha. Paziti se je zaãelo name Ïe
v dobi Bachove sile, dobil sem 0 est vi0 jih opominov, da
se »pobolj0 am«.
1859 je Hrvatom zasvetila zarja bolj0 e prihodnosti, ali
brez koristi zame, kajti s sistemom ni odmrl Ïilavi rod
vohunov in ovaduhov. Opazovanje se je marveã po-
ostrilo. Nastopile so preiskave policijske, disciplinarne
in nazadnje celo sodbene. Razglasili so me za velikega
izdajalca. To se je vleklo veã dolgih let. âa0 o sluÏbene-
ga pelina sem moral izpiti do dna, do zadnje kaplje.
Dandana0 nji ob toliki spremenljivosti politike imajo po-
0 tenjaki sveto dolÏnost, da odvraãajo od javne sluÏbe
mladeniãe s prepriãanjem. Izmed sto tistih, ki si i0 ãejo
kruha v nji, bi za devetdeset bilo bolje, da se jim naveÏe
mlinski kamen na vrat in se utope v globoãini morja.
V tem preganjanju sem spoznal uradni0 ko nravnost.
V prevaÏni reãi se je podpisalo zoper mene za krive in
laÏne priãe devet mojih kolegov. Ko raztrgam z njimi
prijaznost in pogovor, me zaãno nekateri njih popra-
0 evati, kaj se jezim nanje. âe zaradi podpisov, nisem pa-
meten, kajti hotel je to imeti njihov predstojnik oni so
nedolÏni!!! Pravda se je zvr0 ila s tem, da je praviãna sod-
ba zavrgla vse toÏbe zoper mene in me je dala Raucho-
va vlada v poãitek, da ji ne kuÏim in ne strupim mladi-
69
KRANJSKA JEZA
BESeDA
ne. Rekel sem: Zbogom, premila hrva0 ka zemlja, moja
druga domovina, zbogom, sladki hrva0 ki narod, ki ga
ljubim, odkar pomnim, in ga bom ljubil prisrãno, dok-
ler mi bo srce gibalo! Preselil sem se nazaj v Slovenijo.
Tako sem na0 el mir, katerega sem iskal in ga zasluÏil.
Izpolnila se mi je tajna, starodavna Ïelja, da prebivam
med svojim narodom, med slovenskimi kmeti. Za kmeta
sem se vedno ãutil tudi jaz; v otro0 kih letih in pozneje
do dana0 njega dne se nikdar nisem pri0 teval h gosposki
kasti kameleonove narave. Zdi se mi nekako zoprno in
abotno, ãe me imenuje kdo »gospoda«. V mestnem 0 u-
mu in Ïivljenju mi je leÏal teÏek kamen na prsih. Da mi
odlagne, sem Ïe od nekdaj porabil vsako svobodno uri-
co, da grem med zemljedelce, delavce, pastirje, ribiãe.
Mislim, da mi mora biti prirojeno, ljubiti vse, kar je pred
svetom prosto in poniÏano, pred Bogom pa ãisto in
lepo.
Med slovenskimi kmeti sem na0 el mnogo nemarno-
sti, surovosti in ostarelosti, ali tudi obilno narave, po-
0 tenja in resnice. Na0 el sem tu 0 e nepopaãeno domaão
kri in neomajano slovenstvo. Kolika ugodnost je zame
Ïe to, da se po cele tedne in mesece ne namerim na no-
benega izdajalca in odpadnika! Dihajoã voljni dolenjski
zrak, sprehajajoã se po teh pisanih poljih, zelenih lokah
in senãnatih gajih, sem dobil novo moã v otrpnjene ude,
sveti mir v zbegano du0 o, trdno zdravje v trpeãe srce.
70
KRANJSKA JEZA
BESeDA
Slovenska domovina je gostno sprejela vrniv0 ega se
sina, zacelila mu teÏke rane in mu vdihnila nov duh in
novo Ïivljenje.
V kratkem sem se popolnoma pokmetil tudi v nava-
dah, hrani, stanovanju in sploh v vnanjih oblikah. Mika-
lo me je nauãiti se zopet davno pozabljenih kmeãkih del
in pomagati svojim bratom z motiko, mlatom in kosó.
ZadrÏevalo in oviralo me je v tem nabiranje gradiva za
veãjo knjigo, katero sem namenil spisati o slavjanskih
narodih. Delo mi je 0 lo spe0 no od rok, ker sem bil sam
s seboj zadovoljen. Nenadoma mi razveseli bitje prijaz-
na, nedolÏna idila. Pri nas je sluÏila mlada Zinka. Videl
sem jo vsak dan Ïe veã kakor dva meseca in nisem opa-
zil na nji nobene odlike, nobenih posebnih mikov. Bila
je pohlevna stvarca, ali ugajala mi ni niã bolje kakor
mnoge druge njene vrstnice.
Pospravljaje mi po izbi, zagleda na mizi Vodnika in
me prosi, da ji ga posodim. Tudi to se mi ni zdelo niã
nenavadno, ker sem Ïe poznal nagnjenje na0 ih deklic do
branja, zlasti do poezije. Ko knjigo prebere, jo vpra0 am,
katera pesem se ji vidi najlep0 a. Odgovori mi: »Milica
miljena«, in ãez dva dni jo sli0 im peti kitico:
ȉe me ne vzamejo,
Milet ne dajo,
71
KRANJSKA JEZA
BESeDA
druj me ne vjamejo,
grade naj majo «
z narodnim napevom in tako milim, ãistim glasom, da
postanem in se ãudim.
Posodim ji Pre0 erna in 0 e druge pesnike. Zopet jo
vpra0 am, katera ji je najbolj v0 eã med Pre0 ernovimi.
»,Krst pri Savici je najlep0 a, 0 koda, da je tako dolga in
se ne da peti. Za ,Nuno in kanarãka pa sem Ïe na0 la na-
pev in mislim, da se ujema.« Zaãne mi jo peti s toli-
kim obãutkom, da sem strmel. O drugih Pre0 ernovih je
sodila, da so nekatere preveã zaljubljene, preveã fantov-
ske, druge pa preuãene in previsoke, da jih ne razume.
Prosta deklica je pogodila resnico bolje nego nekda-
nja kritika, ki je imenovala Pre0 erna popularnega in lah-
ko umevnega. Ta klasik je res teÏek, med na0 imi poeti
vsekako najteÏji, ker zahteva od bralca ne le vi0 jo, am-
pak klasiãno omiko. Nekatere pesmi je Zinka prepisala
in se jih nauãila iz glave. Pisala ni lepo, ali razloãno, in
nauãila se je sama ob prostih urah v nedeljo popoldne.
·ola jo je navadila samo brati, in 0 e to komaj, ker jo je
obiskovala samo dva meseca.
Na0 a gospodinja je zbolela; kuhala mi je nekaj dni
Zinka, in sicer okusneje od gospodinje. Ko jo vpra0 am,
kje se je nauãila, se mi jame smehljati in reãe z nekako
srameÏljivostjo: »Nikjer! SluÏila sem po hi0 ah, dvakrat
72
KRANJSKA JEZA
BESeDA
tudi v krãmi, pa sem pazila, tako od daleã ali mimogre-
de, kako mati kuhajo, koliko devajo v lonec za pet, ko-
liko za sedem ljudi, koliko potrebujejo zabele, in druge
take reãi in tako sem se nekoliko izurila.«
Sploh se je sukala Zinka spretno pri vsakem delu, ra-
zumela je tudi taka dela, ki jih ne zna vsaka kmetica, na
priliko plesti nogavice, urezati si oblaãilo itd. In vse to se
je nauãila sama; dvakrat, trikrat je videla kako reã in
bistroumnica jo je znala. Enkrat me vpra0 a, kako je to,
da nimam cvetlic na oknu; izba brez cvetja in di0 ave se
ji zdi Ïalostna, najsi bo tudi 0 e lep0 e poslikana. Zdaj sem
0 ele zapazil lonãke na oknu njene spalnice: v enem je
cvetela fuksija, v drugem se zelenil roÏmarin.
To mi je jako pogodu, da ljubijo na0 a dolenjska dekle-
ta cvetlice; ta ljubezen dokazuje, da so tukaj0 nje Sloven-
ke neÏnej0 ih obãutkov nego gorenjske. Zinka mi je de-
jala, da presadi v lonãek vsako prvo vijolico in prvo
0 marnico, ki jo najde. Kolikor bolj sem opazoval to de-
klico, toliko bolj me je zanimala in mikala. Delala je za
dve drugi, nikoli je ni bilo treba siliti na posel, vselej je
precej videla sama, kje je poprijeti, kaj vzeti v roko naj-
prej, kaj pozneje, kaj se mora izvr0 iti 0 e zjutraj, kaj poãa-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
